Slovensko
Deutsch
Surovine.si - vaš svet surovin in energije
 
Surovine.si - Vaš svet surovin in energije
 
 
PLEMENITE KOVINE
   
 
 
 
 
 
INDUSTRIJSKE KOVINE
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
ENERGENTI
 
 
 
 
 
 
 
 
KMETIJSKE SUROVINE
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
PARTNERJI
 
Prvsi slovenski naložbeni srebrnik
 
Elementum, prodaja in nakup zlata, srebra, platine in paladija
 
Kongres plemenitih kovin in surovin
 
 
 
NOVICE - ZANIMIVOSTI - DOGODKI
 
 
ENERGENTI - novice, zanimivosti, dogodki
 
 
 
Rešila nas bosta sončna in jedrska energija
 
 
( 2008-11-17 ) - Vir: Finance
 
 
 

objavljeno 17.11.08 00:01, tiskana izdaja št. 221/2008

 Intervju: Rešili nas bosta sončna in jedrska energija, ne vodikove tehnologije

Avtor: Barbara Škrinjar

Z Jankom Jamnikom, direktorjem kemijskega inštituta, smo se pogovarjali o energetskih virih prihodnosti in sistemih za shranjevanje energije

Katere tehnologije obetajo največje prihranke energije?

To so včasih prav preproste stvari. Ponazorim lahko z ogrevanjem hiš in stanovanj: zelo veliko energije lahko prihranimo z ustrezno gradnjo. Že pred 20 leti so v Nemčiji gradili trilitrske hiše, kar pomeni, da se za ogrevanje kvadratnega metra bivalne površine porabi tri litre kurilnega olja na leto. Veliko dražje je, če namesto stiropora na fasadi in kontroliranega prezračevanja uporabljamo visokomoderne tehnologije za shranjevanje in prenos energije. Seveda, ko izčrpamo pasivne ukrepe, nadaljujemo z naprednimi tehnologijami, denimo sončno energijo za ogrevanje in pripravo tople vode. To je ponekod že realnost. Večina raziskav o prihodnjih energetskih potrebah že kar predpostavlja, da za zagotavljanje ustrezne temperature v bivalnih prostorih čez 20 let kurjava ne bo več potrebna.

Kaj pa energijsko varčne tehnologije v podjetjih? 

Na voljo so različne tehnologije, ki so energijsko manj potratne, a tudi dražje. Poslovneži tako nenehno tehtajo med vložkom vanje in prihranki s takšnimi novimi tehnologijami. Gotovo pa je odločilna cena energije.

Kaj je po vašem mnenju energent prihodnosti? 

Če se povsem odpovemo fosilnim gorivom, nafti, plinu, premogu, ostaneta le dve možnosti: jedrska in sončna energija. Vse drugo - vetrna energija, energija plimovanja morja, geotermalna energija, biomasa, hidroenergija - lahko fosilna goriva nadomesti le v 10 ali 20 odstotkih. Tega se moramo zavedati, ko načrtujemo nove energetske proizvodne zmogljivosti. Sam podpiram vlaganje v obnovljive vire energije, a imam pred očmi, da bo to le delno rešilo vprašanje nadomeščanja fosilnih goriv. Energetsko krizo bomo morali rešiti s sončno in jedrsko energijo.

Ali drži, da je razgradnja sončnih celic nevarna in ali je to zadosten razlog proti uporabi sončne energije? 

Obstaja več vrst sončnih celic. Nekatere so narejene na osnovi silicija kot čipi v računalniku, druge na osnovi polimerov kot plastika. Razgradnja je odvisna od tega, katero vrsto imamo in katere snovi vsebujejo. Menim, da razgradnja ni tako velika težava. Večja težava je, da sonce sveti samo podnevi in se tako energija proizvaja le podnevi.

Ali bi lahko to težavo rešili s prenosniki in tehnologijami za shranjevanje energije? 

Razmišljajo o tem, da bi postavili celice z geografskim zamikom. Skratka, da bi ponoči uporabili energijo s celic, ki so nameščene v tistem delu sveta, kjer je dan.


Kako pa bi zagotovili prenos energije s tistih delov sveta, kjer bi delovale sončne celice?
 

Težave so zaradi izgube energije zaradi upornosti v električnih žicah, po katerih se elektrika prenaša. Tudi prenosnih zmogljivosti ni dovolj. Razmišljajo o superprevodnih daljnovodih, ki prenašajo električno energijo brez izgub. Razvoj na tem področju poteka, a so za zdaj znane rešitve predrage in se še noben sistem ne uporablja. Pred 20 leti so odkrili prve visokotemperaturne superprevodnike. To so keramični materiali, ki postanejo superprevodni že pri temperaturi utekočinjenega dušika, to je pri minus 196 stopinjah ali celo višje. Na tej podlagi naj bi razvijali tudi daljnovode. Težava je seveda pri hlajenju. Če material ni ohlajen na takšno nizko temperaturo, ni superprevoden. Te tehnologije pri daljnovodih še ne uporabljajo, na drugih področjih pa že. Denimo pri magnetni resonanci, kjer se uporablja superprevoden magnet, ali pri različnih merilnih napravah.

Kaj pa možnost shranjevanja energije čez dan? 

To je druga možnost; da se energija čez dan, ko sonce sveti, shrani, ponoči pa se porabi. Pri tem kot rešitev omenjajo tudi vodikove tehnologije in različne baterije. S praktičnega in cenovnega vidika pa to ni najbolj smiselno. Veliko bolj preprosto bi bilo denimo s to energijo čez dan črpati vodo na neki hrib, ponoči pa jo spustiti nazaj na turbino. To bi bilo veliko ceneje kot recimo uporaba vodikove tehnologije.

Kateri sistemi za prenos in shranjevanje energije so zdaj najobetavnejši in zakaj? 

Že 50 let raziskovalci obljubljajo vodikove tehnologije, a zdaj samo s tem ne ustvarja dobička še nobeno podjetje na svetu. Svetovno znani raziskovalec, profesor Elizer Gieladi, nas je zadnjič na odprtju konference v Izraelu nagovoril, naj bomo preudarni, ko dajemo obljube o tem, kdaj bodo nove tehnologije zrele za uporabo. Pri vodikovih tehnologijah moramo imeti zdravo mero. V Ameriki, na Japonskem in tudi v Evropi nihče več ne govori o tem, da bo vodikova tehnologija jutri rešila svet. Pri nas je to trenutno moderno.

Dejstvo je, da sta kot izvor energije najobetavnejši sončna in jedrska energija. Pri prenosu in shranjevanju energije pa bo vodikova tehnologija nedvomno odigrala pomembno vlogo, vendar na različnih področjih z različno časovno dinamiko. Najprej se bo to verjetno zgodilo pri prenosnih napravah, kot so mobilni telefoni in prenosni računalniki. Pri avtomobilih je kratkoročno precej bolj realna uporaba litijevih baterij, vodikova tehnologija pride na vrsto šele pozneje.

Zakaj vodikove tehnologije še niso zrele za uporabo? 

Vodikova tehnologija je zelo kompleksna. Najprej je treba vodik pridobiti; vzamemo vodo, dodamo nekaj kisa in vanjo pomočimo kovinski elektrodi, povezani z baterijo - ob eni elektrodi izhajajo mehurčki vodika, ob drugi mehurčki kisika. Za pridobivanje vodika tako potrebujemo energijo, v tem primeru baterijo. Nato je treba vodik shraniti; lahko ga shranimo v jeklenko. Ker pa je vodik veliko lažji od drugih plinov, ga lahko v velikih količinah shranimo samo, če ga v jeklenko stlačimo pod velikim pritiskom, 200 barov in več. To je drago samo po sebi, če želimo zagotoviti ustrezno varnost, še toliko bolj. Razmišljajo, da bi namesto jeklenke uporabili snov z velikansko površino in takšno lastnostjo, da bi se vodikove molekule na rahlo prilepile nanjo. Ko bi želeli vodik uporabiti, bi snov malce pogreli in vodik bi se odlepil s površine.

Kako pa vodik hrani energijo? 

V vodiku je energija naložena v obliki kemijske reakcije. Če imamo molekule vodika in kisika v pravem razmerju in to zmes prižgemo, bo počilo. Sprosti se ogromno energije, produkt kemijske reakcije pa je voda. In to zelo čista voda. Namesto da bi zmes vodika in kisika zažgali, lahko pridemo do naložene energije (in vode) tudi brez eksplozije, v gorivni celici, kjer namesto toplote nastaja elektrika. Običajno kemijsko reakcijo gorenja peljemo okrog ovinka, tako da nastaja elektrika, in ne toplota.

Koliko elektrike lahko dobimo po tej poti? 

Zelo veliko, do 40 kilovatnih ur iz kilograma vodika. Za primerjavo povejmo, da je v kilogramu bencina kar trikrat manj energije. To je zelo veliko in je tudi eden od razlogov, da so vodik izbrali kot nosilca energije. Drugo in tretjo stopnjo rakete Saturn, ki je človeka prvič ponesla na Luno, je poganjal vodik. Tam so sicer izkoriščali energijo, ki se sprosti ob gorenju. Zdaj pa bi radi, da bi se ta energija sprostila kot električna energija. In gorivna celica denimo omogoča, da elektriko dobimo neposredno iz vodika. Gre za elektrokemijsko gorenje brez plamena.

Ali drži, da so težava dragi katalizatorji iz platine? 

To ni takšna težava. Gre za katalizatorje, ki so potrebni, da reakcija sploh steče. Imeniten katalizator je platina, ko bi le ne bila tako draga in ko ne bi obstajala samo v omejenih količinah. Zdaj namesto platine uporabljamo različne zlitine in nanostrukturirane materiale. Vprašanje katalizatorja je rešljivo, večje težave so vezane na celoten sistem, proizvodnjo, shranjevanje in distribucijo vodika.

Z nekaj slovenskimi podjetji ste ustanovili platformo za vodikove tehnologije. Kaj je vaš cilj? 

Cilja te platforme sta razvoj in promocija celotnega sistema, od pridobivanja vodika, shranjevanja do gorivnih celic, torej pretvorbe nazaj v vodo s pridobivanjem elektrike. Začetki so skromni, saj pri nas ta hip še nismo sposobni sami narediti niti enega dela tega sistema; ne delamo naprav, ki bi učinkovito proizvajale vodik, niti takšnih, ki bi ga shranjevale, niti gorivnih celic. Delajo pa naša podjetja posamezne komponente za takšne naprave, potem pa to prodajajo drugim po svetu, ki naprave sestavljajo skupaj.

Ali je to obetavno področje? 

Za nekatere nišne uporabe je zagotovo. Primer so gorivne celice kot stacionarni viri napajanja. Uporabljajo jih lahko denimo gorske koče in drugi odročni objekti. Naša vojska ima poskusno postavljenih nekaj gorivnih celic, ki jih uporablja kot pomožni vir energije, če ji zmanjka elektrike. Gotovo se bodo te tehnologije uporabljale pri mobilnikih in prenosnih računalnikih. Za zdaj pri teh napravah sicer kraljujejo litijeve baterije.

Kako bo uporaba gorivne celice pri mobilnem telefonu videti v praksi? 

Najbližje praktični uporabi je gorivna celica, ki kot gorivo uporablja metanol (DMFC - direct metanol fuel cell), ne vodik. Prednost metanola je, da ga je veliko laže shranjevati. Ni ga treba napihati v jeklenko, lahko ga prenašate v steklenici. Gorivne celice na metanol že delujejo, ampak so za zdaj še razmeroma drage. Mobilniki in prenosniki na metanolne gorivne celice se bodo gotovo kmalu uporabljali.

Zakaj je vodik boljši od metanola pri uporabi v gorivnih celicah? 

Vodik je veliko laže pretvoriti v elektriko kot metanol, reakcija je veliko bolj preprosta, ker je vodik enostavna molekula. Je pa teže s seboj vleči jeklenke, v katerih je vodik. Vodik težko shranimo v majhno baterijo. V mobilni tehnologiji se bodo tako uporabljale metanolne gorivne celice. Vendar je gorivno celico na metanol narediti veliko teže kot na vodik. Poznamo dve vrsti gorivnih celic na metanol: ena je takšna, da je pred njo naprava, ki metanol pretvarja v vodik, in vodik se potem napelje v celico, v drugih, ki se jim reče direktne, pa se ta proces zgodi kar na elektrodi.

Kako bomo polnili mobilnik na metanolne gorivne celice? 

Takšnega mobitela ne bomo polnili z elektriko, ampak bomo vanj nalili nekaj metanola. Bojazen pri tem je le, da denimo pri potovanju z letali, kjer so zdaj varnostni ukrepi zelo poostreni, takšnih mobitelov na metanol ne bi smeli nesti s seboj. Mobilnik pri tem niti ni največja težava, gotovo pa je sporna "kantica" z metanolom.

Ali bi lahko tak mobilnik razneslo? 

Verjetnost za to je zelo majhna, a obstaja. To je podobno kot pri vžigalniku.

Koliko časa pa bi zdržala baterija brez polnjenja? 

Približno štirikrat dlje kot zdaj. Medtem ko zdaj prenosni računalnik z litijevo baterijo zdrži tri ure, bi z metanolno gorivno celico brez polnjenja devet ur. Nato ga v nekaj sekundah spet napolnimo tako, da nalijemo nov odmerek metanola.

Kdaj lahko take prenosne naprave pričakujemo v široki potrošnji? 

Metanolne gorivne celice so zdaj že v razvojnih laboratorijih podjetij, obstajajo prototipi, na sejmih je mogoče videti prve prenosne aparate, opremljene s takimi celicami, tako da jih lahko v nekaj letih že pričakujemo v široki potrošnji.

Kaj pa avtomobili na metanol ali vodik? 

V promocijske namene se to že uporablja. Sicer pa avtomobilov na vodik v široki potrošnji ne bo še najmanj 20 let. Pri razvoju avtomobilov na metanol je namreč težava ta, da avtomobili v primerjavi z mobiteli in prenosniki potrebujejo ogromno energije. Toliko metanola preprosto nimamo. Hkrati je pri avtomobilih zelo pomemben tudi izkoristek celotnega procesa. Metanolne gorivne celice imajo tipično slabši izkoristek kot tiste na vodik.

Če gre za majhne količine energije, je zadeva brezpredmetna, pri velikih količinah pa je vsak odstotek zelo pomemben. Zato strokovnjaki razmišljajo izključno o vodiku, a se spet srečujejo s težavo pri shranjevanju in polnjenju. Mreža za polnjenje z vodikom bi bila zelo draga. "Tankali" bi namreč neko snov, ki bi bila v plinskem stanju, je visoko eksplozivna in mora biti pod visokim tlakom. Obstajajo tudi že takšne črpalke, a samo v promocijske namene.

In denimo elektrarne na vodik? Bi bilo to smiselno? 

Nikakor, to je nesmisel. Elektrarna na vodik je stacionarna enota, ki bi proizvajala elektriko iz vodika. To bi imelo smisel, če bi v zemlji odkrili velikanske količine vodika. Ampak vodika tam ni. Zato bi ga morali najprej z eno elektrarno proizvesti, da bi ga lahko v drugi porabili. To pa je nesmiselno. Vodik proizvajamo z elektriko in energetska bilanca se ne bi izšla.

Ali je torej smiselno, da izdelujemo mobitele in računalnike na vodik? 

To pa je, ker gre za mobilne, in ne stacionarne aplikacije. Če povemo po domače, največja prednost je, da nam jih ni treba imeti vključenih v električno omrežje ne nekem mestu.

Pa porabimo skupaj manj elektrike, če najprej proizvedemo vodik in nato elektriko z gorivno celico, kot če bi te naprave napajali neposredno iz omrežja? Je to energetsko bolj učinkovito? 

Ne, ne porabimo je manj, ampak več. Vendar si pri mobilnih aplikacijah neposrednega napajanja iz omrežja ne moremo privoščiti. Potem to ne bila več mobilna aplikacija.

Znanost z novimi energetskimi viri poskuša rešiti odvisnost od fosilnih goriv. Kakšna je perspektiva fuzije? 

Fuzija sodi v jedrsko energijo, a pri tem ne gre za cepljenje jeder kot pri običajnih reaktorjih, temveč za zlitje jeder. Tudi tu je gorivo vodik. Atomi vodika oziroma njihova jedra se morajo z velikansko hitrostjo zaleteti drugo v drugega in včasih se trk konča z zlitjem. Pri tem nastaja helij. Pri taki jedrski reakciji se sprosti ogromno energije. Iz kilograma vodika dobimo v jedrskem reaktorju kar dvamilijonkrat več energije kot v gorivni celici. Tako delujeta sonce in denimo vodikova bomba. Težava je v tem, da znanstveniki ne vedo, kako doseči, da se atomi med seboj zaletavajo z zelo veliko hitrostjo in kontrolirano, saj to pomeni, da morajo biti vodiki zelo vroči, pa vendar ne smejo staliti stene posode, v kateri poteka eksperiment. Ena od rešitev je denimo ta, da jih z magnetnimi polji zadržimo v sredini posode.

Kako daleč so znanstveniki pri izkoriščanju energije pri fuziji? 

Velik evropski poskusni center je v Franciji, kjer raziskujejo, kako to narediti. Že pred leti jim je uspelo, da je jedrska reakcija stekla kontrolirano, vendar le za drobec sekunde. Ta čas poskušajo podaljšati. Tako izkoriščanje jedrske energije ima tudi manj radioaktivnih odpadkov, manj sevanja, pa še več energije proizvede. To je gotovo rešitev, a čez 30, 50 let.

Kaj pravite o podaljšanju obratovalne dobe Nuklearne elektrarne Krško in gradnji drugega bloka? 

Sem nesporno za podaljšanje in tudi gradnjo novega bloka. Fosilnim gorivom se lahko izognemo samo s sončno in jedrsko energijo. Sicer imajo na nekaterih delih sveta še druge možnosti, Islandija ima denimo gejzirje za geotermalno energijo, Danska veter. Te danosti je smiselno izkoriščati in uporabljati.

Kaj pa zajemanje in skladiščenje ogljikovega dioksida in reševanje okolja po tej poti? 

Če fosilnih goriv ne moremo nadomestiti, je ta rešitev za okolje ustrezna. Kot pravijo strokovnjaki, je najteže skladiščiti ogljikov dioksid tako, da rezervoarji ne bi puščali. Puščanje v enem dnevu je seveda zanemarljivo, a tu govorimo o tisočletjih in več.

In avtomobili na zrak? 

To je brez zveze. Gre za tehnologijo stisnjenega zraka, ki poganja motor. Izkoristki so tu zelo majhni. Spet so potrebni rezervoarji, ki ta stisnjeni zrak držijo, gre za nevarnost eksplozije ... Težav je veliko, tega ne vidim kot realno možnost. Na stisnjeni zrak delujejo kompresorji, ki jih denimo uporabljajo delavci na gradbišču. Stisnjeni zrak uporabljajo kot energijo, da razbijajo asfalt. Vendar ne nosijo s sabo jeklenk, ampak so s cevjo priklenjeni na izvor stisnjenega zraka (kompresor). Je pa res, da je to tehnološko nezahtevna rešitev, a je energetsko povsem neprimerna. Večkrat sem govoril z direktorji razvoja nemških avtomobilskih koncernov in nihče še ni omenil tega.

Kaj je alternativa za goriva pri letalih? 

Načeloma je vodik v redu. Lahko bi ga neposredno vpihovali v gorivne komore med turbinami v reakcijskih motorjih. To bi bilo najpreprosteje. A potrebovali bi drag, težak rezervoar, pri letalih pa je pomemben vsak gram. To je zato povsem nerealno, vsaj za zdaj. Obstajajo pa letalca na litijeve baterije. Taka brez posadke uporablja vojska, taka s posadko pa izdeluje naše znano podjetje ultralahkih letal. Namesto baterij bi lahko uporabili tudi metanolne gorivne celice.

 
       
 
 
 
 
Vse novice iz skupine energenti:
 
 
     
 
 
 
( 2010-05-24 ) - Vir: Commodityonline
 
 
 
 
 
 
 
( 2010-05-24 ) - Vir: Bloomberg
 
 
 
 
 
 
 
( 2010-03-15 ) - Vir: Bloomberg
 
 
 
 
 
 
 
( 2010-03-15 ) - Vir: CNN Money
 
 
 
 
 
 
 
( 2010-03-15 ) - Vir: Poslovni Dnevnik
 
 
 
 
 
 
 
( 2010-03-02 ) - Vir: Commodityonline
 
 
 
 
 
 
 
( 2010-03-01 ) - Vir: Commodities now
 
 
 
 
 
 
 
( 2010-03-01 ) - Vir: Financial Times
 
 
 
 
 
 
 
( 2010-02-18 ) - Vir: Bloomberg
 
 
 
 
 
 
 
( 2010-02-18 ) - Vir: Commodities now
 
 
 
 
 
 
 
 
MAIL LISTA
 
 

Vpišite se v našo mail listo in obveščali vas bomo o dogodkih, zanimivostih, naložbah v delnice, sklade ter plemenite kovine.

Za vpis kliknite tukaj...

 
     
 
AKTUALNE CENE v U$D
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
ANKETA
 
Ocenite vrednost zlata v $ do konca leta 2009
pod 500$
500$ - 600$
600$ - 700$
700$ - 800$
800$ - 900$
900$ - 1000$
nad 1000$


Rezultati
 
AKTUALNI DIAGRAMI
 
Zlato - zadnjih 24 ur v EUR
Zlato - zadnjih 24 ur v EUR

Srebro - zadnjih 24 ur v EUR
Srebro - zadnjih 24 ur v EUR

 
   
Surovine.si - Vaš svet surovin in energije
Impresum | 2008 © All rights reserved - www.surovine.si
Izdelava spletnih strani: Express Design
 
Surovine - svetovni megatrend